Ni mogoče določiti zgodovinskega trenutka, ko so na Krasu začeli sušiti pršute. Nedvomno je zorenje pršuta starodavna obrt, ki je prehajala iz roda v rod v vsaki kraški družini.
Najstarejša letnica vklesana na kamnitem portalu našega posestva je 1801.

Pršut in ostale mesnine so se na domačiji družine Ščuka sušile že od nekdaj in postopki priprave izvrstnih suhih mesnin so se prenesle od Antona Ščuke (1816) na njegovega sina Mihaela (1857), ki jih je prenesel naprej na svoje otroke, najbolj pa na sina Alojza (1889). Vsi predniki so mesnine sušili v majhnih količinah za svojo rabo in nekaj za prodajo gospodi v Trst.

Franc Ščuka (1934) se je ravno tako naučil priprave in zorenja pršuta od svojih prednikov in je svoje znanje uporabil v času po drugi svetovni vojni. Odločil se je, da bo svoje življenje posvetil pršutarstvu.

Franc Ščuka je bil eden izmed prvih, ki se je v šestdesetih letih 20. stoletja začel ukvarjati s sušenjem večjih količin pršuta za takrat državno podjetje MIP Nova Gorica. Najprej je sušil pršute na podstrešju stare hiše.

Povečano povpraševanje po pršutu je Franca spodbudilo k izgradnji nove velike pršutarne na dvorišču posestva s kapaciteto 10000 pršutov. V tem času je Franc z ženo Pavlo pripravljal na dvorišču pod starodavno murvo v obliki dežnika prve vodene oglede in degustacije. Že v prvih letih delovanja sta začela sušiti divjačinske pršute (medved, jelen, los, divji prašič), ki so veljali za izredno redkost in specialiteto.

Pršutarna družine Ščuka je bila zgrajena v času, ko ni bilo še modernih tehnologij. Po preoblikovanju podjetja MIP in dograditvi novih pršutarn v koncu osemdesetih je ostala edina registrirana pršutarna s klasičnem načinom sušenja pršuta v Kobjeglavi. V arhivih MIP-a Nova Gorica je družina našla zapis, da je Franc Ščuka prvi pripravil celovit tehnološki postopek za pripravo Kraškega pršuta. Postopek je izoblikoval  preko lastnega dela v naši pršutarni. Tradicionalni tehnološki postopek Franca je bil prvi temelj za pripravo Kraškega pršuta za podjetje MIP, ki so ga z leti samo še nadgrajevali s pomočjo uvedbe sodobnih tehnologij. Franc je bil zgolj del zgodbe podjetja MIP Nova Gorica, ki so ga sestavljale zgodbe večih posameznikov, ki so podjetje v obdobju sedemdesetih in osemdesetih postavile v primat kakovosti mesnin takratne Jugoslavije in nato Slovenije. Franc je pomembno prispeval k delu te zgodbe, saj so bili MIP-ovi pršuti, ki so na tekmovanjih prejeli najbolj prestižne nagrade za kakovost, izbrani prav iz pršutarne družine Ščuka.

Leta 2009 je podjetje MIP Nova Gorica razglasilo stečaj. V pršutarni družine Ščuka so leseni regali takorekoč čez noč ostali prazni.  Družina je iskala naslednika pri drugih slovenskih proizvajalcih pršuta, vendar ni našla nikogar, ki bi želel zoreti pršute v klasični zorilnici. Časi so se spremenili, prišle so nove tehnologije, ki pršute pripravijo v krajših časovnih obdobjih in slednjih družinska tradicionalna pršutarna ni imela.

Milivoj in Katja Ščuka sta se odločila, da bosta nadaljevala družinsko tradicijo in sta leta 2013 ponovno registrirala pršutarno pri Veterinarski Upravi Republike Slovenije (SI 1084 ES) in začela z obuditvijo klasičnega zorenja pršuta po metodi Franca Ščuke.

Leta 2014 sta pršutarni dodala še degustacijski prostor in začela s promocijo tradicionalnega zorenja pršuta preko vodenih ogledov. Obisk in degustacija sta prav takšna, kot sta jih pripravljala Franc in Pavla Ščuka na začetku njune pršutarske poti.